Črni Kal in Osp – geografska lega in značilnosti

Le redkokdo ostane neprizadet, ko z vlakom ali po cesti potuje iz notranjosti Slovenije proti morju in nekje nad Črnim Kalom in s pogledom objame bogatstvo postrme bele stene, zaobljeno grčevje in morje v daljavi. Nasproti sestojita trd kraški svet in mehko gričevje s pridihom Sredozemlja. Vmes pa se odpirata dve globoki in siroki dolini, kakor da skušata združiti dva navidez nasprotna si svetova. In pogostokrat pogled najprej zdrsne na desno in seže od Tinjana čez Osapsko dolino do tržaškega zaliva. Morje je očem v tej smeri najlažje dosegljivo.

Reliefne poteze

Pozoren obiskovalec, ki se spusti v Osapsko dolino z razvodnice proti Rižanski dolini pri Spodnjem Črnem Kalu, hitro opazi, da ima Osapska dolina več pokrainskih podlog. Na videz dolgočasno in nezanimivo je levo pobočje. V dolino Osapske reke se spušča izpod posameznih kopastih vrhov, ki tvorijo teme flišnega hrbta. To se začne pri Krnici in Stepanih, se najvišje dvigne v Tinjan in se čez Škofijski preval nadaljuje v Miljiski polotok. Pobočje je zgrajeno iz erozijsko neospornega fliša, zato so ga stevilni hudourniki razrezali v grapa. V sedanjem času je skoraj v celoti poraščeno z gozdom, v preteklosti so bili na posameznih, položnejših predelih tudi pašniki. Ne poraščena so ostala le nekatera erozijska žarišča, ki so pogosta v povirnih, bolj strmih delih hudournikov. Hudourniki, ki pritečejo izpod Tinjana, so, kljub majhnim vodnatossti, nasuli naprehodu pobočja v dolinsko dno dokaj obsežne vršaje. Vršaji preidejo v ravno in široko dno Osapske doline. Od Gabrovice na JV koncu do državne meje z Italio na SZ je dolina dolga okoli 3 Km v najširjših delih pa široka okoli 500m. Dolinsko dno je pod Gabrovico v nadmorsi višini okoli 60m, pri Ospu 30m in na meji z Italio 18 metrov. Nasuto je večinoma s flišnimi sedimenti, več apneniške materiala je ob SV robu doline. Debelina nasutine je različna. Južno od Ospa je nanos debel okoli 16 m,vzhodno od vasi so vrtine dosegle matično podlago v nadmorski višini -6.4 m, zahodno od nje pa v nadmorski višini 17.3 m. Reliefno bolj zanimvo in pestro je desno pobočje Osapske doline. Med Staro Gabrovico in Ospom je zgrajeno iz numulintega apnenca paleocenske starosti. Pobočje je v bistvu strem pregib Spodnjega Krasa v Osapsko dolino, ki v tem primeru nadomešče stene, s katerimi se običajno v Slovenski Istri kras previsi v flišni del pokrajine. Pobočje je strmo okoli 20° in poraščeno. Enakomerno strmino pobočja prekinjata dve udornici , ki sta nastali z udorom stropa nad votlinami dveh izvirnih jam.Steni udornic se podkvasto zajedata v pobočje višina sten pa narašča proti notranjosti. V najvišjem delu je stena nad vhodom v jamo Grad visoka okoli 170 m, najvišja stena Mišje peči pa je visoka okoli 50 m. Severozahodno od Ospa se desno pobočje doliine nadaljuje v laporju. Ta del pobočja je položnejši in zaradi delovanja površinskih voda razrezan v grape. Največji hudournik, Zasedski potok, ki ima svoje povirje pod Socerbom in Prebenegom, je ob izteku v dno doline nasul tudi večji vršaj. V lapornatem delu desnega pobočja SZ od Ospa in pri Stari Gabrovici ima Osapska dolina še največ potez Bržanije – širše regije, ki se začenja onastran državne meje z Italio in se nadeljuje mimo Ospa, Gabrovice in Črnega Kala do Podšeči. Značilen za pokrainsko podobo Bržanije je breg, to je 10 – 16° strmo prisojno pobočje, ki si izpod apneničastih strukturnih stopenj spušča v dno Osapske oziroma Zgornje Rižanske doline, po katerem je Bržanija tudi dobila ime. Matična lapornata osnova Bržanije je na več mestih še zlassti po strukturnimi stopnjami prekrita z do 3m debelim slojem apneniškega grušča. Na grušču se je razvila debela , rdečkastrjava ilovnata prst, v kateri je pomešan apneniški drobir.

Razvoj površja

Začetek razvoja pokrajinske slike Osapske doline, kakor jo poznamo danes, lahko postavimo v čas proti koncu srednjega eocena (pred približno 40 milioni let), ko se je zaradi gorotvornih premikanj ozemlje severne Istre dvignilo, morje pa je odtekalo in se nazaj ni več vrnilo razen kasneje v pliocenu, ko se je ozoblikovala kotanja, Jadranskega morja in z njo tudi Tržaški zaliv. Pred srednjim eocenom sta se v morju usedali predusem dve vrsti kamnin, starejši anenec, ki danes gradi desno pobočje Osapske doline, in nekoliko mlajši fliš, ki sestavlja levo pobočje Osapske doline. Fliš sestavljajo menjajoče se plasti laporja, peščenjaka, glinastega skrilavca in apnene breče. Tudi po sredenjoceanskem dvigu povšja so se pritiski v zemeljski skorji nadaljevali. Za nastanek površja na prehodu kraške v flišni del Slovenske Istre so pomembni preudsem pritiski s SV, ki so narinili Slavnik in Čičarijo ter povzročili t.i. “luskasto zgradbo”. Bistvo te zgradbe je, da so se kamnine zaradi pritiskov gubale, gube so se zato lomile in vsaj deloma zdrsnile druga čez drugo. Končna zgradba je tko podobnja ribjim luskam. Zaradi the procesov je marsikje fliš ukleščen med apnenec oz. je starejši apnenec narinjen na mlajši fliš. Luskasta zgradba je najbolj izrazita na prehodnem območju med flišnim in kraškim delom Slovenske Istre, kamor sodi tudi Osapska dolina. V širšem območju Ospa lahko zasledimo štiri luske apnenca z vmesnimi pasovi fliša. Najobsežnejši sta luski Zgornjega in Spodnjega Krasa pri Kastelcu. JV od Kastelca se s Hribom in Gabrom med obema pokaže še tretja luska, po nadmorski višini najnižja in po obsegu najmanjša je luska je med Ospom in Zasedom. Med luskami so v podlagi različno široke plasti zgnetenega fliša. Po nekod vejca npr. pri največji luski nad Ospom pa sta luski deloma narinjeni neposredno ena na drugo. Tako tektonsko predelano ozemlje, v katerem so bili od začetka današnji kraški in flišni predeli v enakih nadmorskih višiinah so zajeli erozijski procesi. Erozija je v današnjem kraškem delu Slovenske Istre odstranila proti njej neodporen fliš in omogočila procese zakrasevanja. Fliš se je ohranil le tam, kjer je bil ukleščen med apnenec. Ostale flišne predele so površinski vodotoki znižali in razrezali v številne rečne, potočne in hudourniške doline. Na prvotno uravnavo spominjajo le posamezni vrhovi (npr. Tinjan). Za današnji izgled površja v Zgornji Rižanski in Osapski dolini je bila odlična “praOsapska reka” .Ta je v pliocenu tekla na stiku krasa in fliša in je prvotno obsegala zelo obsežno ozemlje nekako od Buzeta na jugu pa vse do Trsta. Reka se je na stiku dveh kamnin bčno in globinsko brezovala in pripomogla k oblikovanju apnenčastih strukturnih stopenj nad današnjim desni bregom Zgornje Rižanske in Osapske doline. Vrezocanje ˝praOsapske reke˝ je potekalo do nivoja okoli 150m v katerem je razvodje med današnjo rižano in Osapsko reko nakar je Rižana z zadenjsko Erozijo pretočila zgornji del “praOsapske reke” , ki je tako postavu del njenega porečja, nadalni razvoj reljefa je potekal nato v obeh dolinah ločeno. Zaznamujemo pa ga še na dalje erozijsko poglabljanje flišnih predelov in zakrasevanje apnenčastih območij.